Najboljše, najnovejše, najzanimivejše knjige, ki jih je vredno prebrati, ker pustijo sledi v bralcu ali skrajšajo dolgčas, bomo izbirali knjižničarka, učitelji in učenci in jih priporočili vsem v branje. Tudi starši ste dobrodošli, da priporočite kakšno učencem primerno knjigo, ki se vam je zapisala v srce.

Creech, Sharon: ZA DVE LUNI HODA. Izola, Grlica, 2019.

Št. strani: 255
Žanr: mladinski roman, psihološki roman, problemski roman

Narodnost: književnost ZDA

Ko si mame vzamejo čas zase, gre vse navzdol.

Salamanca (Sal) je živahna trinajstletnica, edinka, ki je z ljubečima staršema še do pred letom dni preživljala čudovito otroštvo na stari kmetiji sredi idilične narave. Nekega aprilskega dne pa je mama nepričakovano zapustila družino, obupani oče se je s hčerko odselil iz Kentuckyja v pusto mestece v Ohiu. Sal se tam spoprijatelji s Phoebe, deklico iz soseščine, sošolec Ben postane njena simpatija.V duši pa kljub novemu življenju hudo trpi, saj močno pogreša mamo.

Dobrodušna, malce ekscentrična stara starša vnukinjo povabita na ustavljajo v krajie, iz katerih ji je mama pošiljala razglednice. Med vožnjo Sal radovedni babici pripoveduje zanimivosti o prijateljici Phoebe ter njeni družini, vendar se vedrine in dogodivščin poln izlet nenadoma tragično zaplete.

Knjiga je polna presenetljivih preobratov; je nevsakdanja zgodba o iskanju smisla in identitete tako odraslih kot njihovih otrok, o življenjskih udarcih, ki spreminjajo nravi pa tudi o sprijaznjenju, odpuščanju in novih začetkih.

Odlomek iz knjige

Človek ni ptica. Človeka ne moreš kar vtakniti v kletko. Pa ne bi smela oditi … Če ne bi odšla … Sal, prepričan sem, da se je nameravala vrniti. Prispela sva do hiše, vendar nisva vstopila. Sedla sva na stopnice pred verando. Oči je rekel: Ne moreš predvideti – človek ne more predvideti – nikoli ne veš … Pogledal je stran in tako kot on sem se tudi sama počutila skrajno nesrečno. Opravičila sem se za svojo zlovoljnost, s katero sem ga razburila. Roko je ovil okoli mene in skupaj sva obsedela na verandi, dva človeka, tako scela uboga in izgubljena. 

Sarah Crossan: Eno. 1. izd. Ljubljana, Mladinska knjiga, 2020. (Zbirka Odisej).

Št. strani: 457/ Žanr: družbeni, problemski roman

Grace in Tippi sta že 16 let eno. Sta zraščeni, siamski dvojčici. Dve glavi, dve srci, dva para pljuč in ledvic, štiri roke – a samo ena prebavila in za obe skupaj dve nogi. Zdravniki pravijo, da je čudež, da še živita.

To je zgodba o tem, kako je biti dve in zgodba o tem, kako je biti eno. Vedno sta skupaj, a ju to ne moti. Saj drugačne resničnosti ne poznata.

Ko strašem zmanjka denarja za šolanje na domu, morata v šolo. Tega ju je strah. Vesta, da bodo vsi buljili v njiju in imeli razne pripombe. Kako se bosta spopadli s tem?

Na srečo se spoprijateljita s sošolko Yasmeen in sošolcem Jonom. Ravno začneta uživati v druženju z njima ob jezercu, kjer prvič poiskusita alkohol in cigarete.

Kaj kmalu pa je pred njima nemogoča odločitev. Odločitev življenja. Gracino srce je zaradi gripe oslabelo in zato si njeno telo pomaga s Tippijinim srcem. Na ta način pa njuna organizma ne moreta dolgo preživeti. Ali še naprej zraščeni umreta obe, ali naj ju ločijo in tvegajo, da operacije ena ali obe ne preživita?

Irsko pisateljico Sarah Crossan poznamo pri nas že po romanu Zavetje vode, ki je tako kot Eno napisan v prostem verzu.
Eno je njen peti roman in zanj je leta 2017 prejela prestižno nagrado Canegie medal za najboljše mladinsko delo v angleškem jeziku, objavljeno v Veliki Britaniji.

Odlomka iz knjige:

PAR ( Str. 236,237)

Ko pri filozofiji učitelj naroči, naj se za referat

razporedimo v pare,

me Jon potreplja po roki in vpraša:

»Bi delala z mano?«

Tippi se namrdne.

        »Z Grace sva že nekako v paru,«

prhne,

»če slučajno še nisi opazil.«

Jon nejevoljno tleskne z jezikom, me povleče

k sebi in mi s prsti zdrsi po rebrih

kot po klavirskih tipkah.

»Sem mislil, da sta dve različni osebi,«

jo

          izzove.

Tippi se obrne levo

In pocuka Yasmeen za rokav.

          »Vse kaže, da bova midve skupaj,« oznani.

Pozneje me Tippi vpraša:

»Če bi morala izbrati med mano in kakšnim fantom –

koga bi izbrala?«

»Daj no, saj je samo en referat,« odvrnem.

»Saj vem,« pohiti Tippi,

se zahahlja

in me na vsem lepem

brcne v roko.

NAJBOLJ GROZNA STVAR (str. 115,116)

Medtem, ko ližem zadnje ostanke sladoleda,

zaslišim nekoga pri sosednji mizi.:

»Biti siamski dvojček je sigurno

najbolj grozna

stvar

na

svetu.«

In nihče se ne zasmeje,
saj ni bilo mišljeno kot šala.
Zgolj kot nekaj neizmerno žalostnega in
neizmerno resničnega.

Ampak
lahko bi naštela
sto stvari,
ki so hujše od
življenja ob Tippi,
hujše od življenja v tem telesu
in od tega, da sem,
kar sem že od nekdaj.

Lahko bi naštela tisoč stvari, ki so hujše od tega.

Milijon.

Če bi me le kdo vprašal.